Jadranska magistrala – D8

By moto-sport.si at August 26, 2010 | 09:05 | Print

Turistična cesta z oznako D 8 povezuje severni in južni Jadran v skupni dolžini 643 kilometrov. Ko se z sopotnico pogovarjava kako in kje bova preživela letni dopust sva se odločila za solo potep s štirikolesnikom . Največjo težo k taki odločitvi je prispevalo dejstvo, da se kljub prijavi na letovanje v Pineti, nisva uspela uvrstiti na lestvico izbrancev ! No ja, bova pač bolj po nomadsko in manj udobno.

Sobota 24.07.2010, dež, oblaki in turobno vreme. Oblečeva se v dežne kombinezone in kljub rahlemu oklevanju, poženeva v dež in proti Kočevju. Prečkava mejo pri Delnicah zavijeva levo na Mrkopalj. Dež počasi slabi in kot kaže, bo Jadran v soncu. Še prej pa se bo potrebno prebiti do njega, kajti nekje sem zgrešil in voziva se po sicer lepi makadamski in gozdni cesti, ne vedoč, da sva naključno zavila v prelepo področje naravnih znamenitost z imenom Bijele stene, ki se nahajajo v predelu Gorskega Kotorja, Velike in Male Kapele. Nikjer žive duše, le midva in povsem novo okolje z vsemi lepotami, ki jih premore to področje.

Dneve po avanturi ponavadi izkoristim za podrobnejši pregled prevožene poti in krajev, ki sva jih obiskala, tudi preko medmrežja, ki še malce razširi obzorja in šele takrat se ponavadi pokaže prava slika lepot, ki so nama bile dane.

Po nekajurni vožnji, kjer nisva srečala nobenega človeka se spustiva v »civilizacijo«. Priključiva se na glavno cesto, ki se strmo spušča proti obali. Senj, sonce in počitek, kjer ne manjka domači sendvič.

Da ne bi bilo vse skupaj preveč naporno, iz torbe vzameva napihljivo blazino, mini kompresor in kmalu počivava nekje ob cesti s pogledom na morje. Pol urni počitek in že drviva dalje. Bencinska črpalka v Jablancu pri Stinici, tam seveda nahraniva še najin moped, pokličem znanca, ki ima v Stinici svoj apartma, prijetno srečanje, klepet ob kavici in že se posloviva. Loviva trajekt za Pag, vesela ugotovima, da na najino srečo ni kakšne hude gneče, trajekt na katerem je GPS kazal potovalno hitrost 12 km/h, izkrcavanje in Pag je najin. Rahlo utrujena poiščeva avtokamp v Povljani, ki sicer ni posebej prilagojen za naše vozičke, kljub temu pa mi je uspelo tuširanje, kratek sprehod po rivi, »Karlovačko«, čeprav minister za zdravje opozarja in sledilo je edino logično dejanje za ta dan. Zaspala sva kot dva hrčka.

»Gospod« si je dobro izmislil tisto, da se na njegov dan ne sme nič delat in tako sva nedeljo ostala v kampu, počivala na plaži, dobro jedla in sledila je psihična priprava za naslednji dan, ko sva se zjutraj po zajtrku, kupljenem v sosednji trgovini, lotila pospravljanja, sledi plačilo na recepciji in veter že hladi obraza skrita pod čelado. Zadru se izogneva po obvoznici, mimo naju drvijo prelepi zalivčki, polni dopustnikov. Po registrskih tablicah na avtomobilih se da sklepati, da letošnjo turistično sezono sosedov rešujejo predvsem Čehi, Slovaki in Poljaki. Po znamkah avtomobilov pa povsem upravičeno sklepam, da so državljani teh držav precej nad našim standardom.

Urejena na novo asfaltirana cesta naju pripelje na Murter, majhen otoček, ki ga od celine loči mostiček. Avtokamp Jezera-Lovišča za katerega mi je že pripovedoval Jože, je prijeten z wc-jem in tušem, prilagojen za naše vozičke, prijazno osebje, rahla prijetna utrujenost in postavljanje šotora je bilo vse, kar sva še storila.

Na Murterju sva ostala dva prijetna dneva, ki sva jih izkoristila za poležavanja, plavanja in vsega, kar sodi k letnemu dopustu. Prijetni in topli večeri s sprehodi so se končali v dalmatinski konobi ob jedeh, ki jih nudi morje.

Po dveh dneh pa ponovno v sedlo in po magistrali še globje v notranjost Dalmacije.

Zalivčki, marine, divje plaže nekatere strmo se spuščajoče proti morju nekatere peščene polne turistov, dopustnikov in plavalcev veter na obrazu in svoboda, ki mi jo nudi štirikolesnik. Vmes kakšen postanek, kavica, tankanje na bencinski črpalki. Šibenik, Trogir, Split vse je že za nama. Večja mesta sva kar po vrsti obvozila po obvoznicah. Ni se nama dalo po precejšni vročini voziti po mestnih zastojih, sam pa sem vedel, da se ta pravi del Jadranske magistrale šele začenja. V skalo vklesana cesta se ponekod vzpenja precej visoko nad morjem in pogledi na prečudovite zalive in obale me osrečuje. V enega od teh divjih oziroma samotnih zalivčkov se spustim po strmi in dokaj slabi kolovozni poti, ki jo z normalnim avtomobilom, kaj šele invalidskim vozičkom sploh ne bi zmogel.

In spet se zavem, kaj mi štirikolesnik nudi. Spustila sva se v zaliv, kjer sva bila popolnoma sama, voda kristalno čista in nisem si mogel kaj, da ne bi napihnil dve mali blazini, ki sem jih dal pod rit in se presedajoč spustil po skalah v vodo in zaplaval v tej zeleno-modri prijetno osvežilni in slani kopeli.

Ohlajena in skopana nadaljujeva v Makarsko reviero. Podgora, prijetno naselje z avtokampom popolnoma neprilagojenim za invalide je bilo najino naslednje prenočišče. No ja eno noč bova že zdržala, večerni sprehod, prijetne kavarnice, tržnice, stojnice in vse ostalo naju je prepričalo, da kraj še kdaj obiščeva, kar se je nazaj grede tudi zgodilo.

Naslednji dan sva pojedla zajtrk, kupljen v trgovini, kavico sva dobila  v kampu, kjer sva srečala slovensko družino, ki prav tako potuje z avtodomom po obali. Niso se mogli načuditi, kako in kam bova zložila vso »kramo«, ki je bila razstavljena na štirikolesniku. Še slovo in spet nama brni pod ritjo. Štartala sva dokaj zgodaj, če sploh lahko rečem temu zgodaj, kajti ura je bila že 10 dopoldan.

In ta dan sva se pripeljala do Dubrovnika.

Ni besed, sem in tja kakšna solza sreče v kotičku očesa in prijeten občutek, da sva uspela. Nekako globoko v sebi čutim ponos, da mi je uspelo premakniti še eno mejo v tej borbi dokazovanja, kaj sploh zmorem kot paraplegik. Še eno prepričanje in dokaz, da zmorem oziroma, da zmoremo in da kljub invalidnosti lahko živimo kvalitetno življenje, ki ga z pomočjo takšnih in drugačnih pomagal lahko živimo.

Po ogledu Dubrovnika spotoma obiščeva še najboljšega soseda (Mercator) in se počasi prepustiva cesti, ki naju pripelje na polotok Pelješac. Takoj na vstopu čudovito naselje Ston, s svojim obzidjem in s svetovno znano »Stonsko maslino«. Poiščeva prvi kamp, ki ni prilagojen za vozičke a se mi kljub temu uspe prebiti do umivalnika, kjer se urediva in osveživa. Sledi bolj »nomadska« večerja in spanec naju premaga.

Polotok Pelješac z svojo dolžino okoli 70 kilometrov nama je vzel dobršen del dneva, kjer sva raziskovala zanimivosti. In bilo jih je precej. Od prijaznih domačinov, do skritih kotičkov, zapuščenih vasi in nazadnje tudi vinskih kleti, kjer je »Plavac«, prvovrstno domače vino nekdaj znano kot Pelješac skoraj v vsaki kleti. Nisva si mogla, da nekaj teh avtohtonih pijač nisva kupila. V te kraje se vsekakor še vrneva.

Prav tako se tega dne vrneva na Murter v kamp, kjer sva že bila. In presenečeno ugotoviva, da so se naju nekateri, ki so tam počitnikovali več dni, dobro zapomnili. Mahali in pozdravljali so naju, kot da se že dolgo poznamo. Seveda ni veliko štirikolesnikov na cesti še manj pa takšnih na katerih so pritrjeni tudi invalidski vozički.

Moram priznati, da sva na tej 1800 kilometrski poti videla veliko dvignjenih palcev med pogovori pa še več odobravanja in priznanja, da si upava na takšno pot. Mnogi sploh niso mogli dojeti, da paraplegik (če seveda najprej počisti svoje podstrešje), lahko sploh potuje in uživa povsem enakovredno življenje. In takrat sva bila ponosna sama na sebe. Prav je tako, da se tudi na tak način malce ohrabrimo in si priznamo, da le ni vse tako črno in težko, kot je slišati od »jamračev« na vozičkih.

Kratek SMS preko mobilnega telefona naju je naslednji dan takoj pognal v sedlo. Najdaljša vožnja v enem dnevu v celem dopustu. Murter – Rovinj, kjer naju že čakajo prijatelji z večerjo in hladnim hmeljevim napitkom.

Preko 380 kilometrov sva premagala v slabih 9 urah, z postanki za kavico, jedačo in tankanje seveda. Tempo vožnje ni bil hiter, kajti človek ne more kar tako odbrzeti mimo prelepe pokrajine, ne da bi si jo ogledal z vetrom na obrazu.

V Rovinju so naju prijatelji gostili dva dni, počitek, plaža, morje in vse ostale stvari kar zlezejo pod kožo in nenaden prihod fronte, oziroma slabega vremena naju je spodil iz Rovinja. Dopust končujeva tako, kot sva ga začela. V Dežju, globoko v nama pa sije sonce in vsa prevožena pot.

In glej ga zlomka, niti nisva dobro končala pa se že zalotiva v pogovoru, kako in kje naslednje leto, naslednji dopust. Seveda ponovno Jadranska magistrala z dodatkom Črne Gore in nekaj večjih otokov.

Pa lep pozdrav vsem bralcem moto-sport.si !

Jaka in Suzana

odprta debata na FORUMU

Share

Reportaže